Po izobrazbi sem dipl. sociolog, delam pa v branži, ki deluje na področju zdravja, regeneracije in dobrega počutja posameznika.
Kar nekaj časa sem se sama pri sebi ukvarjala z razmišljanjem kako nekomu najbolj poenostavljeno razložiti, kaj je dejansko tisto, kar nas v vsakodnevnem življenju stane največ naše vitalne energije. Kaj nam povzroča največji stres? O posledicah se govori vsepovsod – izgorelost, utrujenost, težave s spanjem, pomanjkanje energije čez dan, nepotrpežljivost, težave v komunikaciji, glavoboli/migrene, itn.
Vendar, kje je vzrok? Še bolj pomembno pa seveda, kaj je rešitev?
In so prišli medvedi. Saj veste »razloži mi, kot otroku«. In moja takrat 6 – letnica je razumela.
Gotovo ste imeli vsaj eno situacijo v življenju, ko se vam je »srce ustavilo«. Saj veste, skoraj nesreča z avtom ali ko se otrok močno udari, opeče ali ko je nek projekt nepričakovano in popolnoma propadel ali ko je kredit v švicarjih dobil drugo dimenzijo, ipd. Se morda spomnite kaj točno se je takrat dogajalo znotraj vas? Pridem do tega malo kasneje.
Da boste lažje razumeli vaš vsakdan in kje v resnici izgubljate atome in atome vaše energije vam dam nekaj primerov situacij:
Verjetno se lahko strinjamo, da je življenjsko potencialno nevarna samo zadnja situacija. Skrivnost pa je v tem, da je vaša fiziologija, vaša notranjost, v vseh primerih odreagirala zelo podobno.
Če bi merili so bile to sekunde, stotinke, vam se je pa zdela večnost. Najprej ponavadi »zmrznemo« in za trenutek ne dihamo. Potem pa začutimo močan utrip srca, ki daje občutek, da je tik pred eksplozijo. Lahko bi kričali, se kregali, jokali, zbežali in kar je še drugih čustvenih odzivov.
To, da imamo čustvene in kognitivne možgane verjetno veste. Prvi so bili »ustvarjeni« zgolj za to, da smo sploh lahko preživeli. Drugi so namenjeni razmišljanju, sprejemanju odločitev, komuniciranju, itd. In ti »preživetveni« možgani se odzivajo na utrip srca.
In to je velika skrivnost, ki ni skrivnost – ko mi zaradi mentalne stiske (ki si jo vendarle ustvarimo sami), začnemo še bolj pospešeno dihat s prsnim delom, se avtomatično najprej odzove naš srček z enako pospešenim in kaotičnim ritmom. Na to spremembo srčnega ritma pa se vedno najprej »zbudijo« preživetveni možgani, za katere to pomeni, da vas lovi medved. To je za našo fiziologijo največji možni stres.
Torej ne ločijo, ali gre za zamujanje, parkirišče, šefa ali dejanskega medveda. Za njih je vse medved. In ko nas lovi medved, ne potrebujete kognitivnih sposobnosti razmišljanja, sprejemanja odločitev ipd. Potrebujete samo adrenalin in pot pod noge.
Zato se nam dogaja, da se, ko je ravno »najbolj pomembno« ne spomnimo podatkov, ne najdemo pravih besed, rešitev, ključev, itn. Potem se pa usedemo v avto, ali zvečer uležemo v posteljo, pa ideje kar bliskajo iz nas. Seveda. Ker je dihanje drugačno, srček umirjen in čustveni možgani »spijo«.
In če poskušamo biti realni, pred koliko pravimi medvedi, bi v enem dnevu bežali, predno bi, zaradi psihične in fizične utrujenosti zavestno rekli »dovolj, nočem niti slišat za medvede, do konca življenja«. No, večina pa se žal ne zaveda, da v tako notranjo neravnovesje spravlja svoje telo neštetokrat dnevno – z vsako reakcijo na dogodke. In vsakokratna doza adrenalina je tisto, kar naše telo izčrpava do onemoglosti. Malo znano je, da zaradi tega najbolj trpijo naši možgani in s tem cela nevronska mreža.
Kaj lahko sami storite, da zmanjšate število dnevnih šprintov pred »medvedi«? Prva pomoč bi bila: ne odreagirajte takoj; umirite dihanje; če je možno, naredite nekaj vdihov in podaljšanih izdihov skozi nos in s trebušno prepono.
Za konec mojega krstnega javnega besedila pa samo vprašanje v razmislek: »Pred koliko medvedi dnevno pa vi v povprečju bežite?«
P.S. Bom vesela kakšnega komentarja, če sem bila razumljiva z »medvedi«.